Otroci so naš največji čudež življenja, vedno polni energije in željni akcije, luže pa njihovo največje igrišče!

Skoraj dvajsetletne osebne izkušnje s treniranjem najmlajših selekcij, zdaj tudi kot trenerke sprinterskih disciplin in dolga leta vrhunske tekmovalne atletike, mi omogočajo, da se še vedno in z enako velikim veseljem in zanosom ukvarjam z mladimi atleti.


V tekaški šoli Živko se ukvarjamo z atletsko vadbo otrok; imamo sistematiziran pristop vadb, od najmlajših, ki šele sedajo v šolske klopi in so sposobni sprejemati informacije in se po njih ravnati, ko med igrivo aktivnostjo usvajajo osnove teka, gibanja in koordinacije, pa vse do posameznikov, ki si z redno vadbo in športnim dozorevanjem želijo tekmovalnih nastopov in so že pripravljeni prenesti zmage – in poraze.

Biološki razvoj in z njim sposobnosti otrok so si pri enaki starosti precej različni. To se kaže tako v šolskih klopeh kot pri atletski vadbi, saj je lahko ta za nekoga prezahtevna, za drugega ravno prav, za tretjega pa odločno prelahka in dolgočasna. Otroci pri treningih potrebujejo najboljše strokovnjake, trenerje, ki prepoznajo posameznikove individualne sposobnosti, ga vodijo in usmerjajo na razvojni poti, saj se temelji športnika gradijo že zgodaj v otroštvu.

Največje zadovoljstvo trenerja je, ko zaradi vloženega dela opazi napredek v razvoju posameznika. Uspešni otroci imajo ponavadi tudi več talentov hkrati in so obetavni na dosti področjih delovanja. Z atletsko vadbo pa oblikujejo pozitivno samopodobo in se laže diferencirajo med vrstniki in stkejo prijateljstva.


 

Prezgodnji začetki so nepotrebni

Kdaj naj se začne organizirana atletska vadba v klubih, je tako odvisno od vsakega posameznika, njegove osebnosti, sposobnosti, motiviranosti in okolja, v katerem živi. Pravzaprav imajo športni pedagogi v šolah lahko najpomembnejšo vlogo pri teh odločitvah, saj med različnimi športnimi aktivnostmi najbolje spoznajo otrokov talent.

 Vadba otrok zahteva od trenerja poleg strokovnega znanja tudi zbranost in red, v kar je treba vložiti ogromno energije in jo kot velik zgled prenesti na vadeče. Foto Shutterstock

Otroci tudi zelo radi tekmujejo in se primerjajo z vrstniki, hkrati pa ni vsak, ki se ukvarja s športom, rojen tekmovalec. V atletiki je tekmovalni sistem tak, da se prva tekmovanja začenjajo že zelo zgodaj, pravzaprav mnogo prezgodaj, kot bi si večina trenerjev in atletskih strokovnjakov želela. Idealno in najbolj primerno bi bilo, da se tekmovalni nastopi otrok in usmerjenost mladih atletov pomaknejo na 14, 15 let oziroma v kategorijo do 16 let. No, tudi zaradi vpliva drugih športov tekmovanja na državni ravni potekajo že pred 10. letom.

Tukaj se zato pojavi še večja vključenost staršev, ki svoje otroke vodijo, spremljajo na tekmovanja, saj morajo v tej starosti imeti ob sebi nekoga, ki mu najbolj zaupajo. Glede na to, da se tudi finančno breme tekmovanj in vsega cirkusa okrog prezgodnjih nastopov preloži na starše, postane vloga vadbe otrok v njihovih očeh vse pomembnejša in nehote se krog vključevanja staršev sklene ...

Vadba otrok zahteva od trenerja poleg strokovnega znanja tudi zbranost in red, v kar je treba vložiti ogromno energije in jo kot velik zgled prenesti na vadeče.

 Največjo motivacijo za atletiko sem dobila, ko sem spremljala ene izmed poletnih olimpijskih iger, na katerih so tekmovalke na stopničkah prejemale medalje. Foto Shutterstock

V zadnjem obdobju se trenerji vse bolj zavedamo, da potrebujemo poleg vsega naštetega še pogum in odgovornost. Mladi športniki so veliki posnemovalci in v tem obdobju odraščanja radi sledijo trenerju. V športu ni bližnjic in obstajajo določena pravila ravnanja športnega treniranja in prav tako v življenju ni nič podarjeno in zagotovljeno, vse si je treba priboriti z močno voljo, trdim delom, notranjim veseljem pa tudi odrekanjem.
Vse to je šport in vse to je atletika.
 

Sklepna misel in spomini

Otroci potrebujejo pri treningih najboljše strokovnjake, ki prepoznajo posameznikove individualne sposobnosti, saj se temelji športnika gradijo že zgodaj v otroštvu.
Jaz sem začela vaditi atletiko v petem razredu osnovne šole, ko me je športni pedagog povabil na enega izmed krosov, tekov v naravi. Tam sem se odlično odrezala in poleg organizirane vadbe atletike sem trenirala tudi košarko, jo kmalu opustila in uživala v atletiki ...
Največjo motivacijo za atletiko sem dobila, ko sem spremljala ene izmed poletnih olimpijskih iger, na katerih so tekmovalke na stopničkah prejemale medalje. Ta prizor in isti občutek me spremljata še zdaj.

Anica Živko, trenerka atletike in nekdanja vrhunska atletinja