Letošnje igre so znova zelo zanimive po športni plati, saj so pogoji za delo odlični in tudi prizorišča vrhunsko tehnološko opremljena, zato lahko fotografije pošiljam še preden se tekme končajo. Na žalost pa so Brazilci vse ostalo pripravili precej po domače in je vsa organizacija prepuščena sprotnemu improviziranju in upanju, da se bo nekako le izšlo. Vozniki avtobusov ne poznajo poti in med potjo na otvoritveno slovesnost smo se novinarji trikrat peljali okrog Marakane dokler nam ni prekipelo, ker voznik ni našel končne postaje in smo zapustili avtobus na silo in med  policijo, varnostniki in domačini sami našli pot do štadiona. Tudi sporazumevanje je zelo težko, saj portugalščina ni tako podobna španščini kot sem mislil, angleško pa govorijo le redki. Okrog dvoran je še veliko gradbišč, ki so jih samo zakrili z ograjami, da se ne vidijo smeti in material, ki bi ga bilo treba odpeljati. Sobe v novem blokovskem naselju so nedokončane, brez tople vode in zgrajene s poceni materiali, tako da slišim vse od zgoraj in od spodaj. Tudi zajtrk je enoličen- jajca, sir, salama. Še sreča, da imajo dobre sadne sokove in vsak dan sveže lokalne banane in ker sem to pričakoval imam s seboj energijske ploščice, napitke in celo kolesarske gele, ki mi vračajo energijo med celodnevnim delom na različnih koncih Olimpijskega parka. Menza v mednarodnem novinarskem središču je namreč premajhna in vseskozi polna in čakanje v vrsti me prav nič ne mika. Največja težava pa je kriminal, saj Rio ravno ne slovi po varnosti. V prvih dneh so lopovi okradli mnoge novinarje, fotografe in TV ekipe, ki so snemale prispevke v mestu ali na plažah. Na srečo sem bil v Rio de Janeiru že trikrat in sem si vse znamenitosti ogledal že pred leti, zato bom tri tedne samo fotografiral in upam, da bom poleg lepih vtisov domov prinesel tudi vso opremo s katero sem odpotoval v Južno Ameriko.

Fotka iz čolna po koncu jadranja, kjer je Vasilij Žbogar postal olimpijski podprvak!